Nekje na poljani slepa deklica Lučka pase čredico ovčic, nabira rožice za svojo mamo in si tiho prepeva pesmico, ki govori o hrepenenju, da bi cvet tudi videla, ne le vonjala in tipala. Iz sanjavih želja jo iztrga oddaljen zvonec ovčke, ki odtava, nato v ihti izgubi še pastirsko palico in šopek. Obupana joče in kliče ovčko. Sliši jo pastirček Matiček, ji priskoči na pomoč in opazi njeno notranjo lepoto.

Med tem pripovedovalka, ki stoji pred zborčkom, ki vsak prizor pospremi z eno od božičnih pesmi, opozori gledalce, da je ta dan poseben po tem, ker je ljubezen čutiti v zraku in povabi, naj si jo podarjamo med seboj, da bo vse večja in večja.

Nekje na drugem koncu prizorišča Jožef z Marijo in osličkom ob strani v skrbeh išče prenočišče. Razveselita se, ko opazita luč, a sta še isti hip žalostna, ko ju v hiši, kjer živi Lučka, njen oče, gospod Čemernik, ne sprejme. Ne gane ga ženina prošnja, zanima ga predvsem dejstvo, dobro se imeti in še bolje jesti. Pogumna Lučka se hitro odloči, želi jima sama pomagati in se ne ozira na materino začudenje in očetovo prepoved. Skupaj odidejo iskat prenočišče, saj verjame, da se z močno voljo in trdno vero zmore vse.

Na jasi pastirčke s pastirico obiščeta angelca in nenadoma so vsi polni radosti in veselja.

V zadnjem petem prizoru se vsi počasi premikajo k hlevčku, kjer v naročju Marija drži Jezuščka in Lučka nenadoma ugotovi, da vidi zvezdo, ki oznanja nekaj veličastnega. Ko zasliši še Matičkov glas, in šopek v njegovi roki, ki ga ji ponuja, je presrečna. Vidi, vidim, ponavlja, dokler ne zagleda še matere in skesanega očeta. Angelca med tem z dvignjenima rokicama opazujeta vso srečo na obrazih in v očeh, kjer odsevajo božične iskrice. Povezovalka povabi, naj take iskrice v svoja srca spustimo vsi, da bo lepši svet za vse ljudi.
Ob spremljavi pesmi Sveta noč na harmoniki so igralci odšli v cerkev, kjer je enaka melodija že donela z orgel. Tako sta si dva prelepa instrumenta podala roko in srca vseh, tisti čas na Taboru, uglasila na to legendarno božično melodijo.

V cerkvi Marije Sedem Žalosti, kjer že petnajst let poteka otroška božična sv. maša, so bili odločilni soustvarjalci obreda spet otroci, ki sta jih vodili in pripravili Lidija Aljančič in Katka Korenčan, zborček pa spremljala Mojca Debeljak in Jani Peternel.

Za igro zunaj so skrbeli še lučkarji in tonski mojstri v vlogi Boštjana Aljančiča in Aleša Jerala. Hlevček pa je tokrat že drugič izdelal in postavil Milan Debeljak s pomočjo Francija Jegliča. Seveda so povsod pomagali še mnogi ne našteti, ki so prispevali, da je bilo pri srcih toplo in so bili stiski rok res iskreni. Če sodelujemo, je doživetje vsakega projekta veliko bolj osebno in poglobljeno, skratka razumljeno na povsem drugačen način, kot če smo le opazovalci.

Sara je v uvodu v sv. mašo povedala:  “Dragi bratje in sestre našega župnijskega občestva! Nocoj smo se zbrali na Tabru pri otroški polnočnici, pri kateri posebej sodelujemo otroci, v imenu katerih vas najprisrčneje pozdravljam. Že ves adventni čas smo otroci ob popoldnevih in tudi večerih prihajali v zavetje taborskega grička in vadili božično predstavo, najmlajši pa so se pridno učili božičnih pesmi v toplem zavetju kočarjevega doma. Iskreno povedano je bilo včasih tudi težko uskladiti vse urnike in šolske obveznosti, pa vendar nam je uspelo, saj smo v srcih že prvo adventno nedeljo prižgali lučke – LUČKE, ki so iz tedna v teden gorele močneje in topleje. Sedaj, ko so naša srca ogreta in razsvetljena z lučjo so tudi pripravljena na Sveti večer in prihod Jezusa. Vabim vas, da vsi skupaj, dejavno sodelujemo pri maši, predvsem s petjem in prisluhnemo čudežu Božične noč.”

V enajstih prošnjah, ki so jih pripravili in brali otroci so bile med drugimi tudi naslednje:
Gospod, prosimo te za našega gospoda župnika Janeza Riharja, da mu podariš zdravja in nas bo lahko še dolgo poučeval verouk.
Gospod, nauči nas, da bomo znali tudi mi tako lepo nositi v sebi Jezusa, kot ga je nosila ljubljena mati Marija.
Gospod, povrni nam oči, da bomo videli bolečino tistih, ki jočejo.

V pozdravu miru smo slišali naslednjo misel: “Tam v revni štalici je bil pevovodja Jezus – Otrok, ki je prišel z nebes, da nas obdari s svojo neskončno ljubeznijo. Vsi, pastirji, ki so vstopili v hlev so začutili mir in ljubezen in ju delili še drugim. Takoj se to opazi; ni bilo prerivanja med tistimi, ki bi bili radi čim bliže Božjemu detetu, obzirni so skušali biti drug do drugega. Na tem kraju prihaja do sprave, trudili so se, da bi pozabili stare spore.

Zato si na tem kraju tudi mi Vsi, ki smo nocoj stopili pred božje jasli in smo začutili kako velika in goreča je lahko ljubezen do soljudi v znamenje tega stisnimo roke; in v tem stisku objemimo v svojih mislih vse tu navzoče in ves svet.«

 

Povej naprej... Share on Facebook
Facebook
Tweet about this on Twitter
Twitter
Email this to someone
email