Blekova Ivana spet v Podbrezjah

Avtorica: Nataša Kne

Poletni sončev obrat, 21. junija 2016, se je zdel edini primeren za odkritje kipa samosvoji, neuklonljivi in genialni slikarki Ivani Kobilca, ki je v Podbrezjah naslikala Poletje. Vsake pol stoletja se zgodi, da je ob poletnem solsticiju na nebu tudi polna luna, junijska luna, tudi letos se je. Zadnja se je pojavila poleti leta 1967, prav tistega poletja, ko je v Podbrezjah umrla zadnja Ivanina sorodnica Blekova Marjana. Simbolno se je na začetku dogodka nad zbranimi pojavila še redka konkavna mavrica, kot bi jo naslikala naša slikarica.

Foto: Iztok Zupan

Videla sem svet in življenje

Odkritje spomenika Ivane Kobilca je bil v Podbrezjah velik dogodek, ki se ga je kot častni gost udeležil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, slavnostna govornica je bila avtorica monografije Videla sem svet in življenje ter poznavalka naše slikarice dr. Lidija Tavčar iz Narodne galerije. Navzoče sta pozdravili Taborska Urška (Ema Grašič) in predsednica Kulturnega društva Tabor Podbrezje Daca Perne, ki je v pozdravnem govoru med drugim izpostavila: »Ko nas je obiskal kipar Mirsad Begić in se odločil, da bo ustvaril kip Ivane Kobilca, smo vedeli, da moramo narediti vse, tudi nemogoče, da se dostojno oddolžimo umetnici, ki korenini v naših Podbrezjah.« Prireditve se je udeležilo približno 500 obiskovalcev, med njimi številni domačini, sorodniki slavne slikarke in prijatelji njenega dela. V Podbrezje so prišli ustavni sodnik dr. Ernest Petrič, državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo Damjana Pečnik, dr. Milček Komelj, vodja predsednikovega kabineta dr. Alja Brglez, prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr. Zdenko Kodelja, dr. Rajka Bračun Sova, mag. Mojca Jenko, urednica Nada Šum, publicistka Alenka Puhar, publicist Željko Kozinc, pesnik Niko Grafenauer, slikar Klavdij Tutta, Mili Malenšek, Duša Fischinger in številni drugi posamezniki javnega življenja. Na začetku je kresna vila (Živa Rakovec) v čevlje obiskovalcev nasula praprotno seme, plesalci FS DU Naklo so pripravili špalir, otroci FS Podkuce so po stari slovanski navadi prišleke pozdravili s kruhom in soljo, Milenka Jekovec je prisotne poetično povabila na prizorišče, podbreški gasilci so skrbeli za varnost. Prireditev je zasnovala in vodila Nataša Kne, pri izvedbi so sodelovali prizadevni člani KD Tabor Podbrezje. Poleg spomenika Ivane Kobilca je bil osrednji motiv dogodka prav prizor Poletja. Fani (Dominika Jeglič) je sedela v senci sadovnjaka, ob njej pa Blekova Katrca (Ajša Rehberger), Blekov Janezek (Tjaš Rehberger) in Vrtarjev Joža (Štefan Grašič). Obiskovalce je v prizor s svojim glasom popeljal igralec Borut Veselko. Kulturni program so sooblikovali še pevski zbor Carmen manet in violinistka Katarina Miklavčič z Gimnazije Kranj, Urša in Jure Kavčič ter Alenka Fister, ki je prebrala Sliko Simona Jenka iz njegove pesniške zbirke, ki sta jo leta 1896 ilustrirala Ivana Kobilca in Ivan Vaupotič. V navdušenje vseh je dogodek sklenila Fani, ko je k vznožju kipa Ivane Kobilca položila poletno cvetno kito.

Ob poletnem sončevem obratu, 21. junija 2016, sta kip Ivane Kobilca odkrila predsednica KD Tabor Podbrezje Daca Perne in predsednik Republike Slovenije Borut Pahor. (Foto: STA/Daniel Novakovič)

Kipar Mirsad Begić, ko je še ustvarjal bisto Ivane Kobilca. (Foto: Igor Modic)

»Danes se ji hvaležni sokrajani za privrženost domačemu kraju in predvsem za njene slikarske dosežke poklanjajo z doprsnim kipom, ki ga je ustvaril akademski kipar Mirsad Begić, da bo še naslednje rodove opozarjal na izredno, svojsko žensko in poklicno slikarko, ki je prav v Podbrezjah naslikala svojo najuspešnejšo in najprepoznavnejšo oljno sliko Poletje,« je ob odkritju kipa Ivani Kobilca v Podbrezjah povedala slavnostna govornica dr. Lidija Tavčar iz Narodne galerije – na fotografiji v modri obleki s knjigo v roki. (Foto: Iztok Zupan)

Projekt Ivana Kobilca

Večmesečni projekt Ivana Kobilca vsebuje štiri pomembne sestavine: postavitev spomenika in preureditev parka, izdajo monografije Videla sem svet in življenje, postavitev spominsko-informacijskih tabel na Ivanini poti septembra in izdajo znamke, razglednice ter poštnega žiga. Glava Ivane Kobilca v Spominskem parku znamenitih Podbrežanov ob farni cerkvi v Podbrezjah je delo priznanega slovenskega kiparja Mirsada Begića, ki se je odločil za nežno zgodbo. Po njegovem pripovedovanju mu je slikarka blizu tudi zato, ker je dolgo ustvarjala v Sarajevu, mestu njegove mladosti. Bronasto glavo je izdelal livar Borut Kamšek. Narodna galerija je omogočila objavo reprodukcij Kobilčinih umetnin. Skoraj celotno fotografsko gradivo objavljeno v monografiji je njena last: Poletje, Kofetarica, Dekle v naslonjaču, Parižanka s pismom, Avtoportret. Izmed dokumentov je denimo objavljena lična Fanina osmrtnica, proti koncu monografije pa je sploh prvič objavljena Ivanina posmrtna maska, tudi na njej Ivana nosi značilen nasmeh na ustnicah. V njej je objavljenih tudi nekaj Kobilčinih sarajevskih fresk, ki sta jih fotografirala Daca in Jožef Perne. Monografija, ki je napisana hkrati strokovno in poljudno, prinaša svež vpogled v njeno življenje in delo. Spremna beseda v monografiji izpod peresa Nataše Kne, ki je tudi zasnovala in vodila projekt, pa je podbreški pogled na znano slikarico. Ob tej priložnosti so po ideji kiparja Mirsada Begića v Podbrezjah preuredili spominski park, dela je vodil Milan Debeljak. 200 miniaturk z motivom Kofetarice in Poletja, ki so jih ustvarjali osnovnošolci iz Podbrezij, Naklega in Križ, Bistrice pri Tržiču in Tržiča, ter prodaja 19 slik na rotarijskem plesu, so ideja Jožefa Perneta. Rotary klub Tržič Naklo je predstavil dupljansko Fani (Matejka Lapan) in vzdušje poletne idile prinesel v sosednjo vas. Tri spominsko-informacijske table stojijo na mestu, kjer je bila Blekova domačija, na Matjaževem vrtu, na katerem je slikala Poletje, in pri Pfäffingerjevi vili, v kateri je živela njena prijateljica Rosa in ki je bila svoj čas shajališče slovenske inteligence. Avtorici tabel sta dr. Lidija Tavčar in Nataša Kne, ki jih je idejno zasnovala. Monografijo in spominske table je oblikovala Eva Remškar. Razglednico in znamko Brezmadežne ter žig s podobo slikarke je po ideji Mihaela I. Focka oblikoval Adam Wendling. Celoten projekt so finančno podprli meceni: Rotary klub Tržič Naklo in gorenjski rotarijci, MB-Naklo, Mestna občina Ljubljana, Občina Naklo, Gorenjska gradbena družba, Gorenjska banka, Elektro Gorenjska, Cablex, Korona in Telma trade.

V Podbrezjah je znanih več različic o mestu, na katerem naj bi Kobilca naslikala Poletje. Najprej seveda pomislimo, da je Poletje nastalo na Blekovem vrtu v Britofu v Podbrezjah. Vendar je to le ena od možnih lokacij. V različnih virih zasledimo, da je Ivana kuliso za poletno idilo našla na Matjaževem vrtu v Podtaboru v Podbrezjah, ki velja pri umetnostnih zgodovinarjih za uradno potrjeno lokacijo. Vendar druge različice in zgodbe v Podbrezjah ne potihnejo. Sodeč po fotografijah, ki jih je posnela Kobilca in po katerih je naslikala Poletje, vrta, na katerem naj bi Fani pletla cvetlično kito, ni možno razkriti. Fani je fotografirana pred visoko ograjo, ki so jih postavljali okrog dvorišč in vrtov, da krave ne bi uhajale k sosedovim. Slavna slika tako že desetletja buri podbreško domišljijo. V Podbrezjah je tako mesto, kjer naj bi nastalo Poletje, predmet živahnih razprav in vprašanje prestiža. Ena od možnih lokacij je tudi Vrtarjev vrt, ki se nahaja blizu Matjaževega vrta. Ker je na sliki Vrtarjev Joža, marsikdo tudi zato sklepa, da je slika nastala na tem vrtu. Morda Fani sedi na Mrkovčevem vrtu, ki meji na Matjaževega. Po prepričanju nekaterih naj bi Poletje nastalo na Kočarjevem vrtu, morda je k tej izbiri pripomoglo dejstvo, da sta se s poroko združila Blekov in Kočarjev grunt. Ena od različic pa pravi, da je Ivana za idilično podeželsko kuliso Poletja izbrala Pfäffingerjev vrt. Tako je zgodba o podbreški slikarki Ivani in njenem Poletju pri nas še kako živa in brezčasna, kakor sama umetnica in njena umetnina. Alegorija Poletja je sreča, mir, so prijatelji, je družina, brezskrbnost, sočutje in ljubezen. (Foto: Narodna galerija, inv. št. NG S 165)

»Fani. Ivanina muza. Večno mlada Fani. 19-letna podbreška lepotica, sicer Ljubljančanka, a danes smemo to dejstvo zanemariti. V senci sadovnjaka se Fani posveča pletenju cvetlične kite. Spokojnost ji leži na mladem licu. Jo sploh kaj lahko premoti? Je poletna idila popolna? Brez nemira? A kdo je prinesel skrivnostni nasmeh, ki ga nosi na ustnicah? Ali se za popolnim videzom lahko v srcu mladenke skriva nemir, spretno prikrit za spuščenim pogledom? Ivana je morala vedeti, da bo preprost in čist nasmeh na ustnicah njene sestre začaral vsakogar, ki bo postal pred sliko. Otroci, očarani nad prelepo obiskovalko, zavzeto prinašajo cvetje. V Kobilčini družini so imeli sina in troje hčera. Starejša Marija je edina imela otroke in družinsko življenje. Srednji, Ivani, je bil namenjen slikarski talent in volja, da ta talent razvije in uveljavi. Tretji otrok Josip je bil edini sin v družini. Najmlajša Fani je imela lepoto, ki je prevzela tudi sestro slikarko. Fani je ta svet zapustila komaj deset let zatem, ko je nastalo Poletje. Z barvami prelit prizor je postal znan kot alegorija poletja, Fani je v njem postala nesmrtna. Z njo pa Blekova Katrca in Janezek, Vrtarjev Joža in neznani deček, ki pleza čez plot. Še sonce je obstalo v krošnjah, travnih bilkah, v ljudeh. Fani,« je ob odkritju spomenika Ivane Kobilca v Podbrezjah na posnetku govoril igralec Borut Veselko. (Foto: Iztok Zupan)

Utrinek iz Ivaninega življenja in dela

Ivana Kobilca se je rodila 20. decembra 1861 v Ljubljani, kjer je 4. decembra 1926 tudi umrla stara 65 let. Več kot polovico svojega življenja je preživela v tujini. Razpeta je bila med evropskimi metropolami, domačo Ljubljano ter podeželjem, kamor je s prijatelji rada hodila na izlete. Pogosto je na počitnice prihajala na dom svoje matere v Podbrezje. Ivanina mama Marija Škofic se je rodila na mogočnem Blekovem gruntu, ki se je raztezal od podbreške farne cerkve sv. Jakoba do prvega križišča in kapelice ne severu. V Podbrezjah je spoznala svojo najboljšo prijateljico pet let mlajšo Roso Pfäffinger, ki je napisala razvpit roman Pariški bohemi, v katerem spoznamo drugačno Ivano, kot smo jo poznali do zdaj. Po Rosinih zapisih je bila Ivana odločna ženska, »prizemljena Kranjica«, ki je znala ravnati z denarjem in bila strastno predana slikarstvu. V knjigi tudi izvemo, da je bila zaljubljena v slikarja Ferda Vesela in sleparskega po Nietzschejevih načelih živečega, manipulativnega ženskarja Williyja Gretorja, ki je v Parizu v bankrot pahnil Roso. Pfäffingerjevi so leta 1880 vrh griča v vasi zgradili vilo. Prikupna vila v mediteranskem slogu s tripartitnim tlorisom stoji še danes. Rosa je bila tu srečna. Prikupne in mile Pfäffingerjeve hčerke Hermina, Rosa in Luiza so z materjo Adelo v slovenskem podeželskem gnezdu, kakor ga je imenovala Rosa, našle dom. Zaradi najstarejše Hermine je na obisk prihajal Ivan Tavčar, ko je služboval v Kranju. Do poroke ni prišlo. Leta 1888 je Pfäffingerjeve močno prizadela smrt najmlajše hčerke Luize. Rosina mati Adela je takoj naslednje leto podbreško vilo prodala Ljubljančanu Ferdinandu Schmittu. V Pariških bohemih Rosa pripoveduje, kako jo je prodaja podbreške vile prizadela: »Ko sem izvedela za prodajo, mi je bilo, kakor bi me odirali pri živem telesu. Šele tedaj sem se smrti sestre zavedala v vsej grozoti in spoznala, da sem za vedno ostala brez domovine. Moja usoda je hotela, da sem tedaj, ko sem izgubila domovino, postala tudi bogata dedinja. Hkrati z deležem sestre Luize so mi izplačali tudi očetovo premoženje.« Rosa je odšla v Monakovo, kot so po slovensko rekli Münchnu, in se izgubila. Na skupinskih fotografijah z Ivano, ki ima iskrive oči, je Rosa otožna. Odhod v Pariz jo je oropal sploh vsega. Prav takrat, ko je Rosa doživljala dramo, stran od prijateljice, je Ivana v Podbrezjah začela slikati Poletje, ki je tudi njej odprlo Pariška vrata. Ob odkritju kipa, ki ga je blagoslovil župnik David Jensterle, je dr. Lidija Tavčar pojasnila pomen slike Poletje: »Kar dve poletji je nastajala njena najbolj prepoznavna slika, v kateri sta povezani pleneristična dokumentarnost in alegorični značaj poletja. In prav ta oljna slika iz Podbrezij je Ivani Kobilci odprla vrata v svet, najprej leta 1891 na razstavo v Münchnu, istega leta pa je pariška žirija za razstavo v Salonu v konkurenci 2800 slik izbrala 200 del, med njimi njeno Poletje in Likarice. Iti skozi rigorozno sito žirije z jasno postavljenimi kriteriji ocenjevanja, kakršna je bila v Salonu, in biti izbran med tako visokim številom likovnih del, je bil nedvomno velik uspeh. Še več, predsednik komisije je Kobilci sporočil, da jo je odbor imenoval za svojo članico, kar ji je prineslo pravico do razstavljanja ene slike v Salonu, ne da bi o njej razsojala žirija.« Pfäffingerjevo vilo so kasneje kupili Gorupovi, plemeniti Slavinjski. Tod je od leta 1923 do svoje smrti 1926 živel in slikal Josip Gorup, brat Ksenije Gorup, ki je bila soproga Rada Hribarja, lastnika Gradu Strmol. Vilo je potem kupil Joža Pretnar, Vrtarjev Joža z Ivanine slike Poletje. Njegov tast je bil avstro-ogrski podmaršal Joža Tomše, plemeniti Savskidol, ki je starost preživljal v znameniti podbreški vili.

Tavčarjeva je v slavnostnem govoru orisala življenjsko in likovno pot Ivane Kobilca ter sledeče sklenila svoje razmišljanje: »Ob rojstni Ljubljani, Podbrezjah, Dunaju, Münchnu, Parizu je bila Kobilčina naslednja življenjska postaja Sarajevo, kamor je odpotovala leta 1897. Slikarka se je takoj spoprijateljila s tam bivajočimi slikarji nemškega rodu. V času bivanja v Sarajevu je pošiljala manj svojih del v razstavišča po Evropi, zato ker je vso energijo vlagala v izvajalsko zelo naporna naročila. Ta so sledila tesno ena za drugim, tako se je lotila večjih fresko poslikav, ustvarjala oltarne slike, ilustracije za avstrijsko enciklopedijo. Opaziti je kakovostni premik v njenem življenju, prelevila se je v nekoga, ki je skušal biti ambiciozen razstavljavec, v nekoga, ki bolj ustvarja po vnaprejšnjem naročilu. Očitno slikarka ni zmogla obojega hkrati, saj tako kakovostno izvajanje naročil kot ustvarjanje in distribucija ambicioznih razstavnih slik vsako zase pomenita polno zaposlitev. Kobilca pa ni pozabila na svoj rojstni kraj Ljubljano in je po naročilu in zamisli ljubljanskega župana Ivana Hribarja ustvarila alegorično sliko Slovenija se klanja Ljubljani. Alegorijo je dokončala v Sarajevu, marca 1903 je bila slika v Ljubljani na ogled javnosti. Slikarka in njena alegorija sta bili v takratnem časopisju deležni velike pozornosti. Po enoletnem bivanju v Ljubljani je nemirna natura Kobilco napotila v Berlin. Preživljala se je s portretiranjem bogatih Berlinčanov, torej s svojo paradno disciplino, in se za lastno veselja posvečala slikanju cvetličnih tihožitij. Obiskovala je razstave in spoznala, da je med osemletnim bivanjem v Sarajevu v slikarskem smislu marsikaj zamudila. Konec junija 1914 je izbruhnila prva svetovna vojna in Kobilca se je dokončno preselila v Ljubljano. Tudi v rojstnem mestu je portretirala. Kobilčin portret Ani Kessler je pesnika Otona Župančiča navdahnil, da je upodobljenki posvetil pesem z naslednjim odlomkom: “Tvoja mladost, na platno to ujeta, ostani njim, ki pridejo za nami; v očeh milina, v ustih razodeta/ naj, kot mene, še potomce mami.” Sklenimo: Kobilčin modus preživetja skozi skoraj vso njeno poklicno kariero je tripartiten in ga sestavljajo naslednje prepletajoče se dejavnosti: prodaja slik, likovno poučevanje in sprejemanje in izvajanje naročil. Takšen način ji je omogočil predvsem ekonomsko neodvisnost in svobodo. Pred 90. leti je slikarka po težki operaciji preminila v Ljubljani 4. decembra 1926. Spomin nanjo živi v njenih delih!«