Tema, ki je letos uokvirjala Dneve evropske kulturne dediščine, se je izjemno lepo zlila z našo idejo, da predstavimo skoraj neznanega poznobaročnega kiparja Petra Žiwobskega. Da bo tema kot nalašč, smo sporočili že pred šestimi meseci, ko smo oddajali naslovne dogodke za knjižico, v kateri smo vsa leta doslej uvrščeni pod abecedni seznam krajev, ki sodelujejo na DEKD dogodkih. Tako so tokratni 8. Taborski dnevi, ki se vsako leto ob koncu septembra odvijajo tudi v Podbrezjah, s tremi dogodki poskušali približati ustvarjalni opus našega kiparja v lesu. Zastava DEKD, ki teden dni plapola na drogu našega Tabora, vabi in se pridružuje vsem slovenskim krajem, ki pod istim naslovom poskušajo prikazati vredno iz svojega kraja. Slovenska otvoritvena slovesnost je bila 28. septembra v Posavju, točneje na brestaniškem gradu Rajhenburg, ki je po obnovi zasijal v novi podobi in privablja številne obiskovalce in je vabil tudi vse goste letošnjih slovesnih Dnevov evropske kulturne dediščine.

Slovesnost je odprla Dr. Jelka Pirkovič, generalna direktorica Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ki beleži stoletnico neprekinjenega delovanja javne službe varstva spomenikov in dediščine na naših tleh. Pred sto leti je namreč svojo službo deželnega konservatorja za Kranjsko nastopil dr. France Stelè, seveda takrat v okviru dunajske cesarsko-kraljeve Centralne komisije za varstvo spomenikov. Po sto letih pa se je zavest o pomenu vseh vrst dediščine dandanes med Slovenci že dodobra ukoreninila. Verjamemo, da je tudi med nami Podbrežani zelo veliko takih, ki dediščino cenijo in jo skušajo ohraniti za prihodnje rodove.

Kiparja Žiwobskega smo odkrivali kar s tremi dogodki. S prvim smo želeli osvetliti njegovo delo s predavanjem strokovnjaka, z drugim prikazati restavriranje njegovih del, s tretjim pa s pomočjo fotografske razstave pokazati njegova dela v naši cerkvi.

Zaradi oslabljene Poljske, se je v drugi polovici 19. stoletja nadarjen in delaven mlad kipar Peter Žiwobski odpravil na Kranjsko. Kiparski ceh se je zbal konkurence in dosegel, da so ga po dveh mesecih iz Ljubljane izgnali. Poljak je iskal delo in ga našel v Podbrezjah. Nekaj let pred tem je Vrbnikova delavnica iz Kranja izdelala oltarje v taborski cerkvi in na vrsti za nove oltarje je bila tudi farna cerkev. Kako je Žiwobski prišel do tega naročila ne vemo, vsekakor pa se je do takrat že uveljavil z nekaterimi odličnimi deli na Gorenjskem. V Podbrezjah je dobil celovito naročilo za vse tri oltarje z vsemi svetniki in okrasjem. Oltarji in kipi so bili seveda vsi delani v lesu, za podbreško cerkev je uporabil kvaliteten orehov les. Tako so Podbrezje za nekaj časa postale središče baročnega kiparstva in rezbarstva na Gorenjskem. Žiwobski je v naslednjih letih dobival naročila iz sosednjih župnij in izdeloval oltarje in kipe svetnikov za cerkve v Kropi, Kovorju, Naklem, Bohinjski Beli, Besnici, Škofji Loki in še kje. Kako velika je bila njegova delavnica v Srednji vasi in koliko pomočnikov je imel ne vemo, glede na obseg del v Podbrezjah in sosednjih krajih pa lahko zaključimo, da je delavnico širil in bil pri naročilih tudi uspešen.

V Podbrezjah si je ustvaril tudi družino, saj se je januarja 1782 se je poročil z Radovljičanko Frančiško Zaparin in kot izvemo iz Podbreškega župnijskega arhiva so se jima v naslednjih štirih letih rodili trije otroci, Po letu 1786 v Podbreških arhivih o Petru Žiwobskem ni več zapisov. Kdaj in zakaj se je odselil iz Podbrezij lahko le ugibamo. Vsekakor je s podbreško delavnico dal odločilen pečat gorenjskemu poznobaročnemu cerkvenemu kiparstvu. Oltarji v podbreški farni cerkvi služijo kot nekaka referenca in tudi kvalitetni vrh baročnega kiparstva na Gorenjskem.

S povpraševanjem na rodoslovnem področju smo o imenu Žiwobskega prav tako ugotovili nekaj podrobnosti. Dr. Silvo Torkar iz Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU, Novi trg 4, 1000 Ljubljana, ima o priimku naslednje mnenje : “Sodeč po zapisih poljskega priimka, ki jih navajate v priloženem besedilu, bi rekel, da gre za različne stopnje popačenja priimka Szybowski, ki se izgovarja Šibovski in ne Žibovski. V poročni knjigi 1782 je ta priimek še najbolj natančno zapisan: Sibowski. V krstni knjigi in v drugih virih pa so priimek zapisovali bolj ali manj popačeno. Priimek Szybowski je na Poljskem izpričan, ni pa priimkov Zywobski, Zybowski, Rzybowski ipd. Peter je na Poljskem Piotr.” Torej se obeta še nadaljnje raziskovanje o kiparju.

Vsebinsko in temeljito predavanje, spremljano z video projekcijami, nam je s pomočjo tudi naših fotografij posnetih po okoliških cerkvah, pripravil dr. Blaž Resman, raziskovalec in avtor knjige Kiparstvo poznega baroka na Gorenjskem. Kar potopili smo se v tisti čas in komaj dojeli velikost kiparjevega opusa ustvarjenega v kratkem obdobju petih let, ki ga je preživel v Podbrezjah. Začutili smo, da je izjemno zaznamoval baročno umetnost v tem delu Slovenije. Marsikje so kipi že lepo obnovljeni (Besnica), ponekod pa še čakajo obnove (Kropa). Obiskali so nas tudi strokovnjaki iz ZVKDS Ljubljana. Dopoldne je bil z nami priznan restavrator gospod Vlado Fras, ki je pojasnil nekaj izjemno koristnih stvari s tega področja, osvetlil probleme, ki jih ta stroka ima zaradi slabe zakonodaje in kadrovske podhranjenosti. Tudi gospa dr. Ana Lavrič je prišla na naše Taborske dneve. Poudarila je pomembnost delovanja, ki ga lahko ima neko kulturno društvo v tako majhnem kraju in hkrati izrazila presenečenje o že doslej storjenem s tega področja. Lepo je slišati pohvalo, ki jo da strokovnjak.

Oltarji v naši farni cerkvi sv. Jakoba so bili pred leti obnovljeni. Za lepo kuliso smo si zato na predlog našega župnika sposodili oltarnega angela, ki smo ga pripeljali na Tabor in ga ustrezno osvetlili. Tako je mojster Omi Begič iz Tržiča. ki je imel v ozadju primer svojega dela še praktično prikazal restavratorsko in pozlatarsko delo na kipih. Ob prikazu se je razvila kar konstruktivna razprava o materialih, postopkih, od kje in kakšen les so kiparji tistega časa dobivali in kako. Izvedeli smo, da so najraje uporabljali kvalitetni les bora, ki raste v visokogorju–Avstrija.

Na koncu smo si ogledali tudi razstavo izbranih fotografij na temo Tabora in oltarjev v podbreški farni cerkvi, ki so nastale na tečaju digitalne fotografije letos spomladi. S povečanim formatom fotografij smo napolnili šest panojev, ki bodo odslej vsaj do naslednje razstave lepšale Pirčevo dvorano.

Dr. Resmanu in mojstru Begiču smo ob koncu podarili zadnjo knjigo Marija Taborska pisateljice Mimi Malenšek s posvetilom, ki sta je bila oba zares vesela. Tudi sladki prigrizki z obveznim podbreškim jabolčnim sokom so obiskovalce in nastopajoče še nekoliko zadržali pri sproščenem klepetu. Tako smo tudi na Taboru, podobno kot v brestaniškem gradu, Dneve evropske kulturne dediščine zaznamovali s strokovnim predavanjem, delavnico in razstavo. Seveda pa najpomembnejšim dejstvom, da smo v družbo pomembnih Podbrežanov dodali novo ime—Peter Žiwobski–Šibowski, ki si zasluži, da ga začnemo obravnavati kot tistega, ki je odločilno zaznamoval vas in jo v nekem obdobju postavil v središče baročne umetnosti. V naslednjem obdobju bomo zato skupaj z dr. Resmanom, ki je obljubil sodelovanje, izdali knjigo o kiparju, saj je v eni od slovenskih enciklopediji poleg Franca Pirca omenjen edino še njegovo ime—Peter Žiwobski.

Zapisala: Daca Perne

 

Več na strani: Peter Žiwobski

Film: Peter Žiwobski – Kipar poznega baroka na Gorenjskem

Povej naprej... Share on Facebook
Facebook
Tweet about this on Twitter
Twitter
Email this to someone
email