Slavnostni govornik ob letošnji spominski slovesnosti je bil  Tone Strlič.  V uvodu je prebral odlomek iz romana Sonce je obstalo naše pisateljice Mimi Malenšek in njeno videnje tragičnih dogodkov. V nadaljevanju se je žrtvam izpred 74 let poklonil z naslednjimi besedami:« Življenje je izgubilo 59 ljudi: 9 domačinov in 50 talcev, ki so jih pripeljali iz zapora v Begunjah. 59 ljudi je bilo v trenutku ob svoje življenje. Popolnoma nedolžni so odšli v večnost, za sabo so pustili svojce, prijatelje, sosede in znance. Krog žalosti se je razširil na vse te ljudi, na Bistrico, Podbrezje in okoliške kraje.

Evropa je danes naša širša domovina. Znova lahko vidimo podobne nesmiselne smrti. Fanatizem je samo zamenjal zastave. Ne morem, da ne bi omenil nedavno Nice in v začetku leta Pariza. Nesmiselno in brez besed. Zaradi tega je dobro, da stojimo na tem kraju in se spominjamo nesrečnih žrtev. Vsakič znova se nam mora vsaditi v zavest, da se take tragedije ne smejo več zgoditi. Še bolj pomembno je da to vedenje in spomin prenesemo na mlade – kot nekakšen genski zapis. Vojna in nasilje rodita samo novo nasilje.

Tragedija na bistriškem klancu je zaznamovala Bistrico in Podbrezje ter širšo okolico. Želel bi povedati, da če nas združuje tragedija nas mora tudi življenje. Za ograjo našega vrta je sosed in potem še en sosed in vsi sosedje smo skupnost v kraju kjer živimo. Podbrezje, Bistrica in Gobovce so mikrocelice našega kraja. Samo povezani v skupni želji izboljšati naše bivanje zmoremo pot v prihodnost.

V spomin na žrtve je današnji dan krajevni praznik. To je lahko tudi dan za proslavo in veselje. Spomnimo se na dosežke, ki so nas oplemenitili preteklo leto. Poudaril bi dva dosežka. Prvo je cesta, ki nas povezuje. Podbrezje in Duplje sta si z novo cesto mnogo bližja. Drugo – junija smo odkrili spomenik Ivani Kobilca. Dogodek so pripravili mnogi Podbrežani v sodelovanju tudi z drugimi iz cele Slovenije. Lepa prireditev je bila opažena v celi Sloveniji.

V takih trenutkih sem še posebej ponosen, da sem iz Podbrezij. Na koncu bi vam zaželel čim več takih ponosnih izjav v bodočem letu, žrtvam pa – ne boste pozabljeni.«

Kulturni program je pripravila in ga povezala Milenka Jekovec, pomagali pa so ji Zaž Hozjan s saksofonom, Gaja Dobravec, Sara Kavčič, Maj Tavčar in Tibor Brvar pa so brali pesmi Toneta Pavčka in tekste, ki so imeli močno sporočilno noto.

Za pevski del kulturnega programa je poskrbel CMeP zbor pod vodstvom Janka Kozjeka. Slovesnost se je začela s prihodom praporščakov in zastavonoš vseh PGD občine Naklo. Venec k spomeniku so položili člani ZB Naklo in se z minuto molka poklonili žrtvam. Podžupan občine Naklo, Albin Golba, je poskrbel za ozvočenje, ureditev prireditvenega prostora skupaj z vabili in končnega srečanja nastopajočih.

Tako poetičen in lep je bil uvod Milenke Jekovec:«

Bodi zdrava domovina,
mili moj slovenski kraj.
Ti prekrasna, ti edina,
meni si, zemeljski raj.

(Benjamin Ipavec – Domovini)

Pred enim letom smo se, približno v tem času poslovili in si rekli: Ob letu osorej, pa na snidenje. In ta čas je prišel. Zopet nas je pričakalo zelenje, da nam prisluhne, kako bodo naše besede zazvenele letos in prepozna ali je v naših srcih še kaj sočutnega  spomina na preteklost, strahu in upanja, da se taki dogodki v naših krajih ne ponovijo nikoli več. Zelenje je  na tem prostoru doma, vedno prisotno in vedno molčeče, le  v vetru zašumi včasih in spet potihne. Kot da bi se ta drevesa, to grmičevje tiho priklanjalo spominu na 59 življenj, ki so tu  ugasnila. Kot da ta zelena zavesa v sebi skriva zadnje ugašajoče poglede umirajočih, jim daje spokojnost in obljubo, da bo vsako leto na pomlad ponovno pognala popje, iz njih listje in živela naprej, namesto njih.

Tukaj med nami je mož, ki mi je pred kratkim rekel: Pridemo na Bistriški klanec. Saj to so bili naši ljudje. Da, naši ljudje so bili. »

Naj ne bodo zaman njihova ugasla življenja in naj bodo predvsem opomin za prihodnost!

Avtorja: Milenka Jekovec in Tone Strlič

 

Fotografije: Jožef Perne