Na Pirčev rojstni dan so bili priložnost, da smo jubilejne lahko posvetili idejnemu očetu msgr. Janezu Riharju. V hvaležnem spominu smo se ozrli po naši pretekli skupni poti z njim. Prišli so sorodniki in župljani vzhodnih ljubljanskih župnij Polje, Moste in Fužine. Prišli so tudi sobratje v poklicu.

Pirčeve dneve je v izvedbo Stanetu Miheliču predlagal prav župnik Janez Rihar že leta 2003. V vseh doslej smo se ukvarjali z znamenitimi  Podbrežani in podbreško zgodovino. Kar štiri Pirčeve dneve pa smo posvetili Francu K Pircu, ki je bil duhovnik – pri nas le 5 let, umni sadjar – zato so Podbrezje sadjarska vas, misijonar, dobra duša in dobro srce – po indijansko MINODE, borec proti revščini, borec za mir in sožitje, borec za treznost, pesnik, pisatelj, graditelj cerkva in šol, skratka neizčrpen vir, ker je bilo tako bogato in obsežno njegovo delovanje.

A mi smo se želeli ob besedi, sliki in pesmi pomuditi pri nekom, ki smo ga poznali 14 let in več, z njim ustvarjali in poskušali živeti prav. Saj nam je znal dati preproste, neposredne in jasne napotke in bil sam vzor zaupanja v Božje varstvo in vodstvo.  Znal je graditi cerkve iz materialnega  sveta in znal je graditi cerkev v nas, ki smo z njim delali in se učili.

Program sta ob bralcih in govorcih sooblikovala tudi dva izjemna glasbenika. David Jagodic, slovenski operni pevec, ki živi na Dunaju, že nekaj let pa tudi v Podbrezjah. Je tenorist, v tujini uveljavljen tudi kot koncertni pevec in je član Slovenskega okteta  od leta 2018. Matevž Jekovec je računalničar in glasbenik, doma iz Podbrezij, ki živi v Kranju.  Včasih  nas razveseli z igranjem na orgle v župnijski ali taborski cerkvi. Skupno pa jima je to, da sta bila sošolca. Mednarodno uveljavljen  tenorist David Jagodic je ob spremljavi Matevža Jekovca zapel tri skladbe, v uvodu Franca Schuberta Ave Marija v zadnji tretjini pa skladbo Césarja Francka  Panis Angelicus in Petra Jereba Morska zvezda.

Scenarij sta sooblikovala Daca Perne in Milan Debeljak, ki je bil tudi tonski mojster.  Po odlomkih iz pp, ki ga je pripravila Daca, nas je vodila Eli Skodlar. Misli o duhovniku je brala avtorica zapisa ga. Ana Žagar, k besedi pa smo povabili tudi nečakinjo msgr. Janeza Riharja Andrejo Rihar, ki nam je spregovorila o spominih na otroška leta, ki brez strica Janeza ne bi bila tako lepa in pestra, kot so bila. Dlani poslušalcev so ogrele tudi tri pesmi Milana Debeljaka, ki jih prebiral med posameznimi sklopi.

Prijetno druženje ob bogato obloženi mizi se je še dobro uro nadaljevalo s sorodniki in prebivalci ljubljanskih župnij s katerimi smo izmenjali kontakte za morebitno nadgradnjo slišanega in zapisanega na papir in srca vseh, ki smo del poti z župnikom Janezom (kot se je vedno imenoval sam) prehodili.   Ta naša vez ostaja tudi po njegovi smrti, saj se v vernih ljudeh, kakor je bil on in smo mi vsi, tudi že vsa sedanjost preliva v večnost. Msgr. Janez Rihar je dal svoje življenje sveti Cerkvi, živel za nebesa in zaupal v Gospoda.

Zapisala Daca Perne

Da bi si povabljeni lažje zapomnili datum prireditve, smo jubilejne dvajsete Pirčeve dneve v Podbrezjah organizirali dvajsetega novembra, na Pirčev rojstni dan. Z njimi smo želeli obuditi spomin na našega nekdanjega župnika msgr. Janeza Riharja, ki je letos poleti umrl v Ljubljani in je pokopan v njegovi rojstni polhograjski župniji.

Poleg domačinov Podbrežanov smo povabili tudi Riharjeve sorodnike in prebivalce njegovih prejšnjih ljubljanskih župnij. Najprej k večerni sveti maši, ki jo je naš župnik Mihael Lavrinec ob somaševanju duhovnika Dragana Adama, Riharjevega prijatelja, daroval prav zanj. Po maši pa smo odšli k prireditvi v kulturni dom.

Predsednica kulturnega društva Daca Perne je pripravila predstavitev z mnogimi fotografijami. Pokojnega župnika Riharja se spominjamo s hvaležnostjo. Velike sledi je pustil v naši župniji. Daca ga je predstavila kot mogočnega graditelja, ne samo zidov, predvsem lepih odnosov med ljudmi.

Gospod Rihar je prišel v Podbrezje leta 2002, potem ko je v Mostah in na Fužinah že postavil dve cerkvi. Ker je vsa leta dotlej služboval v Ljubljani, se je zelo razveselil podeželske župnije. Prav kmalu si je pri nas postavil majhen čebelnjak in hlevček za svoje ovčice. Začel je z obnovami v župniji in se še posebej izkazal pri gradnji nove taborske mežnarije, ki smo ji dali ime Pirčev dom.

Dobro se je spominjati dobrega človeka. Deloval je neutrudno na mnogih področjih, kakor zmorejo to samo nekateri, ob tem pa še posebej kot kulturni delavec.

»Jaz dam idejo, vi pa odejo,« je rad komentiral svoje številne pobude. Radi smo delali z njim. Stanetu Miheliču je ob šestdesetletnici življenja poklonil pravico, da sestavi župnijsko kroniko. Stane je namesto tega pripravil dvanajst Pirčevih dnevov, vsako leto smo obravnavali enega od znamenitih Podbrežanov. Prirejali smo taborske dneve, postavljali spomenike, hodili v gore, delali in molili. Gospod Rihar je bil vedno zraven. Tako prisrčno se je veselil vsega dobrega, kar je nastalo, tako rad je imel ljudi, tako je občudoval lepoto, da smo si v moči tega navdušenja izmislili vedno še kaj novega.

Ja, lepo je na takšen zgoščen način preleteti štirinajst let, ki jih je župnik Rihar daroval Podbrežanom. Kaj vse nam je povedala in pokazala Daca! Prijatelja vaščanov, vzgojitelja, delilca zakramentov, fotografa. Zvestega duhovnika, molilca, domoljuba Slovenca, človeka, ki je vedel, kaj je prav, kako živeti za ta in za prihodnji svet.

Spomini, spomini … Tri pesmi, ki sta jih ob predstavitvi interpretirala tenorist David Jagodic in pianist Matevž Jekovec, Schubertova Ave Marija, Césarja Francka Panis Angelicus in Petra Jereba Morska zvezda, so nam tudi legle na srce kot simbol, kakor spomin na župnika, ki nas je obhajal z angelskim kruhom in si je za novomašno geslo izbral prošnjo preprostih ljudi: »Marija, pomagaj!«

Prebral sem tri pesmi, ki sem jih posvetil prav pokojnemu župniku, in so se povezale s posameznimi sklopi, ki jih je napovedovala Eli Skodlar,  misel o duhovniku, ki jo je brala avtorica Ana Žagar, pričevanje nečakinje Andreje Rihar, so nas kar prehitro popeljali skozi prireditev.

Naš Jožef Perne je nekoč posnel polhograjski zvon pri njegovem opoldanskem zvonjenju. Njegova podoba in njegov glas sta napolnila dvorano kulturnega doma. To je zvon, ki je prepeval gospodu Riharju, kako kratko je življenje, ob rojstvu in ob slovesu. Danes poje njemu o počitku in nam o življenju in delu. Vsem živim in pokojnim pa o večnem življenju, v katerega je gospod Rihar zaupal in verjel, ki iz zavesti o njem naši zemeljski dnevi prejemajo svoj smisel in naša dobrota do ljudi svoj pogum.

Zapisal Milan Debeljak