Kot smo obljubili že z vabilom in se na zahvalno nedeljo spodobi, smo se s hvaležnostjo, da nam je uspelo, v sliki in besedi sprehodili skozi pet pomembnejših dogodkov, ki smo jih izpeljali v tem letu.
Za izbor slik in predstavitev na platnu je poskrbel Joc Perne, Daca Perne pa je skozi fotografije z besedo priklicala spomine na odprtje prve spominske sobe v Podbrezjah, na predstavitev že pete knjige našega pesnika, na odkritje spomenika največji slivenski slikarki, na 50 let mašništva msgr. Janeza Riharja in na odprtje poti kulturne dediščine, prve v zgodovini Podbrezij.
Pred vsemi temi predstavitvami je imel prvi besedo/zvok naš najmlajši harmonikar, Andraž, potem pa so se menjaje med predstavitvami zvrstili še Jaka, Bor in Štefan.
Vedno se razveselimo, ko v dvorano začnejo prihajati nasmejani obrazi naših starejših vaščanov. Nekaj posebnega prinesejo v nasmehih, ko se iz cerkve podajo proti kulturnemu domu. Ker je bilo zunaj deževno in hladno, se je še posebej prileglo stopiti v zavetje dvorane ob pogrnjeni mizi.
Pričakovanje, da se spet srečajo in poklepetajo, nekateri le na ta dan, pa je posebno veselje. Tudi predvajanje filma izpred 50 let, ko je bila v Podbrezjah diamantna poroka staršev Zalesnik, je kar nekajkrat prebudilo veliko zanimanja, ko so na platnu nekateri prepoznali sebe ali soseda v podobi iz mladostnih let. Takrat so rekli v en glas: »Kako čas hitro beži, pa saj se še dobro spomnim, da je naša ata za slavljenca šel po obleko/narodno nošo v …, jaz pa sem si za klobuk izposodil okrasje pri Korenovem atu. Pa koliko konj smo takrat zapregli za slavje, ja pa nič asfalta še ni bilo v vasi, le makadamske poti, ja, cela vas je bila na nogah.«
Letos smo se pri pogostitvi odločili za spremembo in kanapeje zamenjali za obaro, kar pa je terjalo kar nekaj več pridnih rok, da so delile krožnike, ki so prav omamno dišali in prileglo se je na tako hladen dan, kot je bil. Cvetje so nam poklonili pri Gomzijevih, uredili pa smo ga po šopkih, da so lahko odšli z gosti domov. Vsem gospodinjam hvala za peciva in vsem, ki so z nasmehi in toplo besedo stregli našim povabljencem, med katerimi je bil tudi naš zlatomašnik.
Kot vedno smo ob odhodu delili popotnico in šopke z željo, da se drugo leto srečamo spet in da našim starejšim predstavimo, kaj vse se je dogajalo na kulturnem področju. Letos so bili to res v celoti kar veliki projekti.
V začetku leta je Kulturni dom pridobil na veljavi s spominsko sobo Mimi Malenšek, dogodek ob odprtju pa je popestril Prešernov nagrajenec Tone Partljič. Po končanem programu so si nekateri ogledali spominsko sobo Mimi Malenšek, saj je bilo za to idealna priložnost.
Spomnili smo se izida pete knjige in “RECEPTA ZA PESEM”, ki ga predlagal Milan Debeljak.
Mavrica ob odkritju spomenika Ivani Kobilca je še kako živa v spominu, pa obisk predsednika tudi, pa veliko odmevov v medijih, ko smo bili prvi, ki smo se dostojno oddolžili izjemni ženski in slikarki.
Ker je bil zlatomašnik z nami, smo mu ponudili mikrofon in kot vedno, so njegove besede vabile k razmisleku.
Odprtje kulturne poti je v našo vas privabilo že mnoge skupine, ki jih radi vodimo, če se le najavijo. Takrat v dar dobijo tudi brošuro z vsemi podatki.
Med predstavljanjem vseh teh petih dogodkov so se mešale viže, ki so jih na harmonikah izvajali naši osnovnošolci, med poslušalci pa obujali davne spomine.
Zapisala Daca Perne
Nedavni komentarji