Na 17. Pirčeve dneve smo povabili na razstavo, ki smo jo po zaslugi prof. Brvarja lahko prenesli iz Peč. Razstava govori o življenju in delu velikega Slovenca, duhovnika, misijonarja, sadjarja, učitelja, mirovnika in predvsem dobrega človeka. Ob branju zapisanega na panojih ali prebiranju obsežne monografije se zdi kot bi Franc Pirc živel tri življenja hkrati.
Zasluži si nam biti zgled,
zasluži si, da bi ga vsaj malo posnemali,
zasluži si, da bi večkrat o njem razmišljali in mu bili hvaležni,
da smo prav zaradi njega postali sadjarska vas,
da se na razstavi skupaj s svojimi sortami jabolk predstavljajo kar trije vodilni sadjarji,
da je Podbreška potica postala znana daleč čez meje domovine.
Ja, lahko rečemo, da so semena preteklosti rodila bogate sadove sedanjosti.
Franc Pirc se je že od postavitve razstave do odprtja nekako tiho zadrževal v dvorani na Taboru, ki se imenuje po njem in spet ga je odlično v medli svetlobi odigral Milan Debeljak. Daca pa prebrala njegovo pesem. Prof. Brvar je v današnjem pismu zapisal ” Naš skupni Prijatelj Franc Pirc se Onstran hudomušno smehlja: “No, pa so mi Pobrežani tudi tokrat pomagali – dobil bom svoje mesto tudi v Pečah”.”
…….. in ta misel se nanaša na nikoli prekinjeno sodelovanje med Pircem in Podbrežani.
Verjamem, da se je vseh prisotnih razstava dotaknila globlje, ker je slikam in zapisanim besedam živo besedo dodal še prof. Brvar in nas od panoja do panoja vodil z iskrivo, zavzeto in slikovito besedo, da smo poslušali v zbrani pozornosti. Vmes se mu je pridružila mlada in obetavna violinistka Hana Šavs, saj je Franc Pirc vedno s seboj na misijonske poti jemal violino, ki jo v Minnesoti še vedno hranijo. Za glasbeni zaključek sta z dvema skladbama , ki sta tako odražali Pirčevo življenje poskrbela vedno odlična Zdravka in Brane Klančnik. Jožef Perne nas je v zaključnem nagovoru seznanil s Podbrezjami v Pirčevem času. Čisto za konec je v imenu vseh treh sadjarjev spregovoril Janko Jeglič, se pomudil pri današnjih sortah, ki so bile predstavljene v osrednjem delu in v košaricah na mizi ter pridelavi in predelavi sadja. To so bile naslednje sorte: idared, carjevič, rubinet, arlet, mutsu, jonatan, jonagold, pilot, rdeči boskop, pinova, braeburn, gala, delbard jubile, topaz in zlati delišez.
Čeprav je sama prireditev trajala skoraj dve uri smo se še dolgo zadržali ob prijetnih in prijateljskih pomenkih, saj je Franc Pirc neizčrpen vir, mi vsi, ki se ukvarjamo s kulturno dediščino, pa ponovno bogatejši za nova spoznanja o njem.
Nedavni komentarji