Foto: Tina Jeglič in Joc Perne
Besedilo Daca Perne
Seveda smo želeli biti pod lipo, kjer se Prešernova poezija počuti že kar domače, mi pa tako lepo, pa tokrat ni šlo. V Pirčevem domu, ki nas prijazno sprejme, če nam jo »zagode« vreme, smo bili zbrani ob novi Prešernovi sliki, ki jo je za letošnje branje naslikal in nam jo podaril Zdravko Purgar, krasili pa rdeči cvetovi s tribarvno pentljo in nepogrešljivim Jernejem Jegličem v vlogi Prešerna. Prava kulisa za prostor in trenutke zbranosti, da zazveni Zdravljica. Janko Jeglič, predsednik našega CMeP zbora je zbral nekaj odličnih glasov, vsi ostali pa smo dodali kak fon.
»Prešeren ni pesnil kar tako, ampak iz nuje in bi rad, da bi njegove pesmi brali in vzljubili vsi mi, vseh starosti, znanj, poklicev, in stanov, da bi našemu življenju njegove pesmi dodale melodijo, dobro misel, barvo in obliko.« Po teh in pozdravnih besedah je Daca Perne povabila bralce in obiskovalce, da bi tokrat namesto »ogljičnega odtisa« povzročili kulturni »srčni odtis«, da bi od tu zajemali dovolj močno, globoko in široko, da bo kultura z nami lahko vsak dan celega leta do naslednjega 15. PREŠERNEGA DNE, ki bo morda le lahko pod našo lipo, ki smo ji lani pripeli medaljo za NAJ PODBREŠKO DREVO.
Program za dogodek je pripravil Milan Debeljak in ga tudi skrbno v celoto povezoval s šestnajstimi bralci. V uvodu je poudaril: »Odkar poteka Prešeren dan v Podbrezjah, smo se strogo držali Prešerna in smo recitirali samo njegove pesmi. Pred nekaj leti pa smo se odločili, da pokukamo še k drugim slovenskim pesnikom in okusimo tudi njihovo bogastvo. Da ne bi zajemali iz prevelikega lonca, ko vemo, da je že Prešeren sam brezmejno bogat, smo za vsako naslednje leto določili neko smer. Letos v letu generala Rudolfa Maistra, pa bomo Prešernovim pesmim pridružili tudi nekaj njegovih. Svoje poezije je izdal, ko je bil star trideset let in še ni bil general. Sestavljajo jih štirje sklopi, Pesmi za Marico, Balade in romance, Fantovske pesmi in Soneti.
Na našem vabilu smo ob Prešernovi pesmi Dolgost življenja našega je kratka (Memento mori) zapisali tudi Maistrovo Ne boj se smrti. In za primerjavo smo poslušali oba soneta, ki sta ju prebrala Tone Strlič in Joc Perne. Prešernu je smrt usoda, Maister pa ob tem že ugleda dve tolažbi: vince za ta svet in sveto olje za brezskrbnost ob misli na smrt.
Poslušali smo še dve primerjavi: Prešernova Je od veselga časa teklo leto in Maistrovo Strah. O tem sta brala Marta Fister in Milan Lukač. Naslednja primerjava je bila med Prešernovo: Tri želje Anastazija Zelenca in Maistrovo: Nageljček. Brala sta Suzana Eržen in Jernej Jeglič.
Po vseh treh primerjavah smo si res lahko ustvarili mnenje, da je bil general Maister prav dober pesnik že pri tridesetih letih. Ima popoln ritem, vsestranski navdih, tekoče verze, prisrčne primerjave. Pa vendar Maister ni bil Prešeren. Njegova ljubezen je vesela in poskočna, prešernejša od Prešernove. Manjkata pa mu pesniška moč in zanos.
V nadaljevanju so njegove pesmi brali še: Romana Bolka, Daca Perne, Majda in Alenka Fister, Ivan Bolka, Katarina Pirih, Metka Pretnar. V nadaljevanju so Prešernove poleg že naštetih brali še: pesnik Jože Valenčič, Alenke Fister in Lado Trogrlič, Milan Debeljak je recitiral kar mimogrede, saj jih veliko zna na pamet. Romano Bolka je tako lepo poslušati. Ob 180 letnici nastanka Zdravljice smo se sprehodili skozi njeno zgodovino, ki jo je predstavil Joc in prebral še Turjaško Rozamundo. Zaključila je Daca s Silo spomina in spomnila na branje pred 10 leti ob 170 letnici Zdravljice, ki smo jo prav v tem prostoru brali v 11 jezikih. Tega so se mnogi še spominjali. Prijetno se je bilo po branju družiti še ob Podbreški potici ter toplih napitkih in s Prešernom deliti cvetove
Nedavni komentarji