V petek, 29. novembra smo obudili spomin na Podbrežana Branka Jegliča, ki je živel samo 17 let, od 1903 do 1920, ampak nam je zapustil bogato dediščino. Njegova družina se je veliko selila, ker so bili v družini državni uradniki Avstro-Ogrske monarhije. Branko je opravil maturo in želel študirati naprej, pa ga je zajela španska bolezen, krvava griža. Zelo mlad je začel pisati pesmi, urejal je literarne revije, muziciral, slikal in se loteval tudi proze ter dram. Zanimal se je za tujo literaturo in prevajal, njegov prevod Molierovih Scapinovih zvijač so igrali v Ljubljani. Na klavirju je igral lastne skladbe kar po navdihu, mama pa je mislila, da se uči iz not. V pesništvo je potegnil Srečka Kosovela in med njima so stekla številna pisma. Ko pa je Branko na hitro umrl, je Srečko pisaril njegovemu bratu Sergeju. Vsi predniki Jegličevih, po domače Babčevih iz Srednje vasi v Podbrezjah, so pokopani pri nas. Branko je slutil, da se mu čas izteka. Njegov profesor Lah je ugotavljal, da je mladi dijak Branko hitro hodil, govoril, mislil in pisal, saj se je ravnal po grškem pregovoru. »Življenje je delo!« Tako smo za Frančiškom Pircem, Andrejem Praprotnikom, Jožem Tomšetom, Ivano Kobilco, Mimi Malenšek in Karlom Mauserjem uvrstili še njega med znamenite Podbrežane, ki so našo vas ponesli v vseslovenski svet umetnosti in kulture. Branka Jegliča bo morala slovenska literarna zgodovina še pošteno uvrstiti med ustvarjalce naše besedne umetnosti. Tudi zajetna zbirka slovenske enciklopedije še ni našla prostora za mladega poliglota. Na začetku prihodnjega leta načrtujemo, da bomo izdali njegovo pesniško zbirko. Pesmi je mladi Jeglič izbral skupaj s svojim vrstnikom Brankom Kosovelom, ki je k pesmim napisal tudi spremno besedo in jih tako poslal na pot, ki se bo zdaj po skoraj 100 letih zaključila z izdajo pesniške zbirke.
Stane Mihelič
Nedavni komentarji